Ocene

• Fantasy

  V svojem celovečernem prvencu Fantasy režiserka Kukla vzpostavi svet, ki hkrati obstaja in ne obstaja: topografija slovenske periferije je predrugačena prek vizualne logike postjugoslovanskega prostora, čas pa razpada v preplet anahronizmov in sodobnih tehnoloških sledi. Rezultat je urbanistična krajina, ki ni ne Ljubljana ne Makedonija, kjer so film deloma posneli, temveč nekakšen hibridni teritorij; ta se izkaže za idealen prostor za zgodbo, ki običajna razmerja med realističnim in fantastičnim zamenja za liminalno. S tem film še pred vzpostavitvijo pripovedi uokviri svoje osrednje zanimanje: identiteta kot neprestano uprizarjanje, kot fluidnost, kot večno nastajanje. V ospredju so tri prijateljice: Mihrije (Sarah Al Saleh), Sina (Mina Milovanović) in Jasna (Mia Skrbinac). Film jih ne obravnava toliko kot psihološko zaokrožene celote, temveč bolj kot vektorje družbenega pritiska. Patriarhalnost priseljenskih okolij, ekonomska ranljivost in generacijska določenost so vanje nekako vtisnjene: zdi se, da maskulinizirani performansi boksa, trenirke, vožnja z motorji … ne govorijo toliko o zavestno izbrani spolni identiteti kot o performansu spola, kot strategiji preživetja. V tej konfiguraciji vstop Fantasy, transspolne ženske, deluje kot nekakšna motnja – ne pripovedna, temveč ontološka. Fantasy v izvedbi Aline Juhart, kot namiguje že njeno ime, ves čas lebdi med fantazijo in osebo. Prav to je tisto, zaradi česar liku grozi, da bo ostal na ravni transspolne različice tropa »Manic Pixie Dream Girl«: to je filmski lik, običajno ženske, ki v zgodbo vstopi predvsem zato, da s svojo prikupno čudaškostjo, drugačnostjo in energijo sproži osebno preobrazbo glavnega junaka, običajno moškega, pri čemer njeno lastno notranje življenje ostaja v ozadju. Ko je preobrazba končana, pa iz pripovedi izgine. Tudi Fantasy, transspolna ženska, je v pripovedi je nameščena kot katalizator notranje preobrazbe Mihrije, cisspolne ženske. Je lik, ki deluje kot »iz drugega sveta«. To potrjuje njena estetika – rožnata oblačila, čaj z listi vrtnic v rožnatih skodelicah, bleščice – in njena ekscentričnost – stanovanje, okrašeno z ikebanami, ukradenimi s pokopališča, ki imata v tem smislu skoraj simbolistično funkcijo. Šele pozneje film modulira pogled in nakaže razpoke: Fantasy ima lastno zgodovino, lastno ranljivost, posebno tisto, povezano z nesprejetostjo v družini. Napetost med subjektom in tropom pa vendarle ostane del filmske arhitekture. Najbolj izrazita odlika Fantasy je njegova formalna fluidnost, ki vzporedno z idejo spolne fluidnosti razpira tudi meje filmske forme. Kukla prehaja med videospotovsko estetiko in klasičnim igranim filmom s pretanjeno lahkotnostjo, ki je v slovenskem prostoru izjemno redka. Videospotovski segmenti, zaznamovani z ritmizirano kamero Lazarja Bogdanovića, zamolklo, a nasičeno barvno paleto in glasbenimi poudarki Relje Ćupića, delujejo kot notranji monologi ali kot polja čustvenega odmeva likov. Realistični prizori delujejo kot kontrapunkt: zgoščeni, anksiozni, omejeni v prostoru. Ta dvojnost ni dekorativna, temveč deluje kot strukturni princip, s katerim film oblikuje ambivalentnost identitet, ki so ujete med normativnostjo in željo. Če so realistični prizori izraz družbenih omejitev, so videospotovski trenutki izraz možnosti, potencialnosti. V uvodnem prizoru stolpnice odtrgane lebdijo v zraku, s čimer se film ne odpove resničnosti, temveč razširi njen okvir – in vanj vpiše subjektivna stanja svojih likov. Prostor ima pri tem ključno vlogo. Brutalistična arhitektura, pografitirani zidovi in razkrojene betonske površine niso samo ozadje, temveč del dramaturgije. Kukla jih ne uporablja naturalistično, temveč grafično: kot masivne strukture, ki delujejo kot vizualni poudarki. Jugoslovanski modernistični spomenik je v filmu posnet kot avtonomna forma, kot nadrealistična, skoraj fantastična prezenca v enem izmed prizorov, ki so za protagonistko čustveno najintenzivnejši. Poleg tega pa se film zasidra v kulturnem imaginariju, ki presega nacionalne meje. V tem smislu Fantasy deluje kot film regije, ne države. Tematsko vstopa tja, kjer slovenski film pogosto okleva: v preplet spolne identitete, migracijskih izkušenj in razrednega položaja. Vendar Kukle ne zanima naturalizem, niti sociološki: svoje like oblikuje ne skozi njihove družbene vloge, temveč skozi njihove izmike. Morda zato delujejo manj kot psihološko zaokrožene osebnosti in bolj kot nosilke različnih oblik subverzije. Od gledalke, gledalca je odvisno, ali bosta to videla kot primanjkljaj, ali kot nekaj skladnega s filmsko logiko, ki svojo energijo črpa iz estetike, ne iz pripovedne izčrpnosti. Fantasy tako ni film, ki bi ga merili po konvencijah pripovednosti, temveč po oblikovni inovativnosti. Njegov največji dosežek je vzpostavitev vizualnega sistema, v katerem postane spolna fluidnost prepoznavna ne le na ravni likov, temveč v sami zgradbi filmskega jezika. Ko film neprisiljeno prehaja med realistično in fantazijsko ravnjo, med videospotom in fikcijo, med notranjim in zunanjim, hkrati prehaja med identitetami. Kuklin prvenec je v kontekstu sodobnega slovenskega filma prelomen ne toliko zaradi tematske drznosti, temveč zaradi formalne suverenosti, s katero to temo prevede v vizualno, in v izrazito osebno obliko filmskega jezika. Tekst je del kulturnega projekta kritike in refleksije umetnosti z naslovom »Med enoglasjem in raznolikostjo: slovenski film v letu 2025«, ki ga je Ministrstvo za kulturo podprlo v okviru Spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.

  --------  

  6:58

  --------

  6:58
• Hamnet

  Medtem ko je Shakespeare s Hamletom ustvaril moško gledališko vlogo, po kateri vsaj po tihem hrepeni marsikateri igralec in ki – poleg kralja Leara – pogosto velja za enega vrhuncev igralčeve kariere, je režiserka in scenaristka kitajskega rodu Chloé Zhao ustvarila žensko filmsko vlogo, ki zlahka parira legendarnemu danskemu kraljeviču. Že res, da naslov najnovejšega celovečerca oskarjevske nagrajenke za režijo nosi moško ime, Hamnet, vendar je glavna nosilka ženska. Močna, z naravo tesno povezana ženska, ki si dovoli intenzivna čustva, ki se med porodom ne pusti utišati in ki bolečine ob izgubi otroka ne zavije v vato, ampak ji dovoli, da jo preplavi celo in vso. Jessie Buckley je fantastična – močna, ranljiva, srečna, ljubljena, zaljubljena … kar koli je od nje zahtevala vloga Agnes, je igralka izpeljala tako polnokrvno, da gledalca osupne. Tudi prepuščanje drugemu, pa naj bo v ljubezni ali – čisto ob koncu – v bolečini, ki jo lahko delijo le starši umrlega otroka. To zadnje pa seveda ne bi bilo mogoče, če ji na drugi strani ne bi stal enakovreden partner in Paul Mescal to vsekakor je. Njegov Will – seveda je že zelo kmalu jasno, da gre za Shakespeara, čeprav to niti ni zares pomembno – je vreden ženske, kakršna je Agnes. Enako strast in odrešitev, ki jo njej prinaša narava, jo njemu umetnost in to je nazadnje točka, v kateri se žalujoča zakonca naposled vendarle spet stakneta. Maggie O'Farrell, avtorica literarne uspešnice Hamnet, po kateri je film posnet, se je oprla na eno od različic o nastanku Shakespearove drame, niti ne najbolj verjetno, vsekakor pa daleč najbolj fotogenično. Znano je, da je imel Shakespeare tri otroke in eden od njih je bil deček Hamnet, ki je pri enajstih letih umrl. Vzrok smrti ni znan, znano pa je, da je drama Hamlet nastala le nekaj let pozneje in zarezala v gledališko in literarno zgodovino kot redkokatero drugo delo. Ali je bila smrt otroka zares glavni vzrok za nastanek legendarne drame – besedi Hamlet in Hamnet sta sinonim, saj so ju v takratni jezikovni maniri pogosto zapisovali kot popolnoma enaki –, najbrž ne bomo nikoli izvedeli, vsekakor pa je zgodba izvrstno izhodišče za vzpostavitev močne ženske in moške energije ter katarzične moči umetnosti, ki ju preseže. Režiserka Chloé Zhao pravi, da se je ob pomoči Hamneta spoprijela s svojimi najglobljimi strahovi in iskala pot, kako kljub minljivosti in izgubam življenje živeti čim bolj odprto, čim bolj celovito, odgovor pa ponuja v obliki izjemnega, skoraj rušilno močnega filma, v katerem energije preplavljajo filmsko dvorano v maniri najpristnejše gledališke katarze. Nekoliko jih zmanjka le v zadnji tretjini filma, a to je skoraj že dlakocepstvo.

  --------  

  3:28

  --------

  3:28
• Mestno gledališče ljubljansko - Laurence Senelick, Jevgenij Švarc: Zmaj

  Laurence Senelick, Jevgenij Švarc: Zmaj The Dragon, 2012 Satira Prva slovenska uprizoritev Premiera: 27. november 2025 Prevajalec Boštjan Gorenc Avtorici priredbe Nina Kuclar Stiković in Nela Vitošević Režiserka Nela Vitošević Dramaturginja Nina Kuclar Stiković Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe Val Fürst Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Gašper Torkar Asistentka kostumografke Saša Dragaš Nastopajo Sebastian Cavazza, Filip Samobor, Mojca Funkl, Ajda Smrekar, Uroš Smolej, Matevž Sluga, Tjaša Železnik, Tanja Dimitrievska, Veronika Železnik k. g., Julita Kropec k. g., Joseph Nzobandora – Jose, Nejc Jezernik k. g. Na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je bila konec novembra premiera satire Zmaj. Besedilo je leta 1944 napisal sovjetski pisatelj rusko-judovskega rodu Jevgenij Švarc, ki mu je besedilo v Sovjetski zvezi prineslo težave, v šestdesetih letih pa so ga vendar začeli igrati po vsem svetu – pri nas med letoma leta 1976 in 2014 kar trikrat. Za tokratno uprizoritev so ustvarjalci vzeli angleški prevod in priredbo Laurencea Senelicka, domiselni slovenski prevod podpisuje Boštjan Gorenc, priredbo pa Nina Kuclar Stiković in režiserka Nela Vitošević. Ponovitev Zmaja si je 10.12.2025 ogledala Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/zmaj/

  --------  

  1:48

  --------

  1:48
• Andrej Lupinc: Iz-šte-van-ke za mo-ri-šča

  Piše Silvija Žnidar, bereta Ajda Sokler in Igor Velše. Pri Črni skrinjici lahko vselej računamo na to, da bo njihov program plaval proti toku osrednjih literarnih trendov oziroma da bodo v njej izhajale knjige, ki z vsebino razburkajo mirne valove slovenske pesniške produkcije. V zadnjem letniku sta na primer izšli zbirki Vida Kavčiča in Andreja Lupinca, ki se bodisi s približevanjem svojstveni baladi bodisi z apropriacijo otroških izštevank približujeta najbolj krutim, nokturnim plastem in obrazom človeške biti. Lupinčeve Iz-šte-va-nke za mo-ri-šča že z svojim povednim imenom namigujejo na morbidnejšo rabo otroških pesmi, bralca pripravljajo na opuščanje vsakršnega upa na kaj lažjega, svetlejšega. Kot je v spremnem zapisu poudaril Zdravko Duša, imajo izštevanke svojo temačno zgodovino, s sabo nosijo delce ljudske folklor. Izvoru te pesniške oblike bi lahko namreč sledili do vraževerne prakse vedeževanja z žrebom. Med drugim Duša omenja druidski čarovniški obred, pri katerem je izbranec, določen z izštevanjem, usmrčen. Izštevanka, kot se uporablja pri otroških igrah ali kakšni drugi tovrstni zabavi, pa, kot vemo, služi kot nekakšna iniciacija v igro, pri čemer lahko z izštevanjem vanjo vstopiš ali iz nje izpadeš. Kot taka je izštevanka pomemben ritual igre, ki se začne z uvajanjem pravil le te. Če jih analiziramo in obravnavamo kot pesniške oblike, pa ugotovimo, da se naslanjajo na nonsensno poetično tradicijo, vsebujejo veliko onomatopoij, izmišljenih besed, pri čemer je močan poudarek na ritmu, ki ga pogosto generira ravno ujemanje nesmiselnih, a blizuzvočnih besed. Lupinčeva zbirka sicer ne vodi v otroške igre, ampak gre za izštevanke, ki nas z vsako kratko poemo pahnejo v brutalno igro vojne, agresije vsakega proti vsakemu in vsemu, izštevanje preprosto izigrava posameznike iz linije življenja. Kot bralci takoj, in medias res, brez kakršnega koli opozorila, pademo v nekakšno vsesplošno, vseprežemajoče bojno stanje, kjer bolj ali manj velja pravilo »človek človeku volk«, subjekt(iv)nost je bolj ali manj izbrisana v kataklizmah okrutnosti, tudi živali so bolj ali manj vpete v igro nenehnega, perpetuirajočega se nasilja. »Ni bilo dvoma, da bo nasilje kmalu postalo močno družbeno vezivo", je v svoji radikalni in šokantni Stolpnici zapisal Ballard, in to lahko apliciramo tudi na tukaj obravnavano delo, kjer smo vrženi v brutalno mesoreznico obstoja. Nobena pesem-izštevanka nam ne pusti do sape, znajdemo se v bojnih jarkih, soočeni smo z raznoraznim orožjem, vojnim žargonom, klanjem, mučenjem, izdajami. Besede, ki jih pesnik uporablja, so v skladu s tem izrazito visceralno-telesne, ne izogiba se niti izrazom raznoraznih telesnih izločkov, takšna skorajda jarryjevska vulgarnost v jeziku pa je seveda namenska, saj zbirka verjetno želi zbujati močne učinke. Formalno avtor sicer večinoma sledi »zakonom« izštevanke, gradi močan ritem in tempo, ki sicer ni povsod enakomerno umerjen, občasno si domisli ali dogradi svoje nonsensne besede kot so »žinga žinga raja« in »bigola ragola hopsasa«, uporablja stopnjevanje k izpadanju deležnikov oziroma kazanju na izbranega, ki pa ponavadi pomeni nekakšno morbidno izključitev, temačen konec ali ne nazadnje smrt. V izboru rim se sicer avtor drži manj drznih »parjenj«, tako da večinoma kombinira zvočno ujemajoče se samostalnike, pridevnike in glagole, redkejša so druga ujemanja. Tu in tam deluje, kot da je neka beseda postavljena na svoje mesto zgolj zato, ker je bila dovolj »ustrezna«, v celotnem kontekstu pa deluje »neorgansko«, vsiljeno, kot na primer v naslednji izštevanki: »Čelada, ščit in bodeča žica / gužva, hrana, vrsta, skret / denar v podlogi, mrzla pica / naj miži ta prasica«. Pica tukaj deluje kot beseda, ki je bila vpeljana zgolj zaradi metruma, rime. Veliko je tudi naštevanja, kar sicer lahko potencira moč prisotnosti nekega pomenskega polja, ali poudarja intenzivnost dogajanja ali situacije, lahko pa pomeni tudi manko uporabe drugih pesniških sredstev in postopkov. Seveda lahko upoštevamo, da gre pri takšnih pesniških oblikah za preproste forme, kot bi rekel Andre Jolles, vendar se kljub temu zdi, da je namen zbirke nadgradnja le teh, podajanje drugačnega sporočila in ekspresije, ki ga izštevanke, razen igrivega konteksta in morebitnih ostankov folklore in tradicije, načeloma nimajo. Sporočilo oziroma v Lupinčevem primeru namembnost bi bilo torej bizarno, črnohumorno in sarkastično podajanje človeškega stanja v njegovi najbolj skrajni, surovi, apokaliptični formi, kot take pa so lahko kritika vojnega, sovražnega stanja. Ostaja pa tukaj še veliko manevrskega prostora. Zdravko Duša sicer Izštevanke z morišča primerja z Izštevanji Svetlane Makarovič, vendar gre pri pesnici za mnogo kompleksnejše strukture, daljše pesmi in niansirano podano podobo zla. Lupinčeve Izštevanke nekoliko premalo izrabljajo možnost razčlenjevanja, nadgrajevanja in poigravanja s formo, z večpomenskimi paronomazijami, potencialno vzpostavitvijo dramaturškega loka. Po nekaj pesmih z močnim nabojem nasilja je bralec tako že hitro uveden v monotonost ponavljanja podobnega, z nekaj razlike v menjavi besed. Pohvalne so sicer vpeljava onomatopoij, imitacija in opisnost delovanja vojnih mašinerij, kar je na primer uporabljal že Marinetti, le ta žal za precej bolj vojno-pozitivno sporočilo, dobrodošla pa je tudi raba obešenjaškega humorja, čeprav tudi ta običajno ne preči običajnih tropov oziroma izrazov tovrstne poezije: »Obešenci bingljajo / z jablan visijo / veter jih ziblje / se nemo smejijo«. Lupinc v bistvu najbolj briljira v pesmih, kjer združujeta in izmenjujeta premišljen ludizem in piker humor na temačni matrici, takrat se na primer približuje obešenjaškim, črnohumornim pesnikom, kot je bil na primer Otto Nebel s satirično pesmijo Zuginsfeld. Izštevanke za morišča dosegajo poetično-srhljiv učinek z nekakšno omniprezentno, malodane ahumano pozicijo pisanja, pri čemer se zdi, da se človeška drama odvija v neusmiljenem, fatalističnem, na nasilje obsojenem svetu. Pogrešam sicer nekaj temporalne aktualnosti; večina poem, z izjemo tistih, ki bežno vpeljejo partizane, komuniste in kapitalizem, se zdi ahistoričnih. Pod črto gre torej za zbirko, ki s svojo temačno zasnovo in raznimi transformacijami preobražanja otroške forme gradi dobro in potencialno privlačno strukturo, ki pa ji manjka nekaj oblikovne drznosti in premišljenosti ter vsebinske razvejenosti.

  --------  

  8:24

  --------

  8:24
• Slavoj Žižek: Nebesa v razsulu

  Piše Marija Švajncer, bereta Ajda Sokler in Igor Velše. Naslov Nebesa v razsulu je mogoče razumeti tako, pojasnjuje avtor Slavoj Žižek, da se spomnimo enega najbolj znanih citatov Mao Zedonga, dobesednega navedka, ki se glasi, češ da je pod nebesi vse v razsulu, situacija je odlična. To naj bi po Žižkovem mnenju pomenilo, da tkivo trenutnega družbenega reda razpada, bližajoči se kaos pa revolucionarnim silam ponuja izjemno priložnost za odločno akcijo in prevzem politične oblasti. Strinja se, da je pod nebesi zares vse v razsulu, v razsulu so pravzaprav nebesa sama. Zamisli se nad dogajanjem v letih 2020 in 2021, času pandemije covida-19, globalnega segrevanja, znakov nove hladne vojne, izbruha državljanskih protestov in družbenih odporov po vsem svetu. V knjigi se filozof Žižek kaže kot prodoren politični analitik, proučevalec dogajanja v svetu, razrednega in strankarskega boja in vstaje množic ter dober poznavalec antagonizmov današnjega časa. Tu in tam se navezuje na filozofe, zlasti na Hegla in Marxa ter sodobnike, omeni Mladena Dolarja in Alenko Zupančič, kar nekaj Freudovih in Lacanovih spoznanj je zanj še vedno uporabnih, toda poglaviten pomen imajo poglabljanje v politične položaje v različnih državah, prikazovanje nasprotij, odkrivanje paradoksov in razkrivanje negativnosti. Žižek proučuje sodobno demokracijo in anarhijo, slika moč kapitalizma in hkrati poskuse, da bi v svetu zavladale napredne sile. Brez dlake na jeziku opisuje ravnanje populističnih politikov, nekakšno novo brezsramnost in načrtno obscenost, tako rekoč zaničevanje osnovnih pravil olike in demokratične odprtosti. Videti je, kot da vrnitev v staro spodobnost ni več mogoča. Iz trenutnega stanja in političnih navzkrižij napoveduje, kaj se bo iz vsega tega izcimilo, kako se bodo končale ameriške volitve, na katerih je na koncu zmagal Biden. Ugotavlja, da so obubožani v najrevnejših delih Združenih držav Amerike kljub zmagi demokratskega predsednika podpirali republikanski populizem. To se je na naslednjih volitvah tudi potrdilo. Filozof trdi, da zgodovina ni objektiven razvoj, temveč dialektičen proces, v katerem je neločljiv pogoj za tisto, kar se v resnici dogaja, njegova ideološka simbolizacija. Med drugim opozarja, da Izrael igra nevarno igro. Palestinci na Zahodnem bregu so dan za dnem izpostavljeni administrativnemu in fizičnemu nasilju; izhoda iz krize ne bo brez pristnega glasu Palestincev. »Zame je edini način iz tega zapletenega položaja etičen. Na koncu koncev ni konflikta med bojem proti antisemitizmu in bojem proti temu, kar država Izrael počne na Zahodnem bregu. Oba boja sta del enega in istega boja za suverenost.« Zaustavi se pri koronski pandemiji in trdi, da so nekatere države kapitulirale pred virusom. Pandemija ni zgolj znanstveni in zdravstveni pojav, temveč je naravna katastrofa, prav tako pa še družbeni, ekonomski in ideološki pojav, ki vzbuja strah pred dolgoročnimi gospodarskimi posledicami in vpliva na duševno zdravje. Edino upanje preostane sprejeti izziv postčloveškosti in si prizadevati za vzpostavitev nove normalnosti. »Ta vzpostavitev ni zdravstven ali gospodarski problem, temveč je v svojem bistvu političen: prisiljeni smo na novo izumiti naše celotno družbeno življenje.« Slavoj Žižek napoveduje tako imenovani komunizem vojne dobe, se pravi panevropsko izredno stanje s strogo disciplino in podrejanjem gospodarstva v boju proti vsem izzivom. Pravi, da potrebujemo novo obliko komunizma, nekakšen zmernokonservativni komunizem. Konservativnost pomeni prizadevanje, da se ohranijo razmere, ki so primerne za življenje ljudi. »… potrebujemo globalne ukrepe za boj proti zdravstvenim in okoljskim grožnjam, tako da bo gospodarstvo treba nekako socializirati.« Odgovori si na vprašanje, zakaj se oklepa imena komunizem, tako rekoč prekletega imena, ko pa se zaveda, da je komunistični projekt 20. stoletja propadel in pripomogel k vzponu novih oblik morilske groze. Komunizma ne jemlje kot rešitev vseh zagat, temveč kot še zmeraj najboljše poimenovanje za tisto, kar nam omogoča, da pravilno dojamemo težave, s katerimi se danes soočamo, in skušamo najti izhod iz njih. Komunizem je zanj edina možnost, saj verjame, da je svobodna izbira tistega, kar mora narediti in kar je nujno storiti. Spomni se besed Grete Thunberg, da je treba doseči, kar se zdi nemogoče. Slavoj Žižek torej še vedno ostaja komunist. Predlaga, da je treba odpreti prostor za nove svoboščine, take, katerih čas šele prihaja. Išče pot iz nezavidljivega položaja sodobnega sveta in skrajnosti v njem. Prepričan je, da potrebujemo globalno solidarnost, mednarodno sodelovanje in novi red. Edina resnična rešitev je po njegovem mnenju sprememba svetovnega ekonomskega sistema. Pravi cilj bi morala biti družba, ki bi bila postavljena na takšnih temeljih, da do revščine sploh ne bi prišlo. Demokracija za Žižka pomeni moč ljudstva oziroma idejo, da bi se substancialna volja večine morala izraziti v delovanju države in zaupanju v volilne mehanizme. Zavzema se za ekološko gibanje in feministični boj. Po robu se je treba postaviti prepletenosti države in civilne družbe, pomembne so svoboda in človekove pravice. Ekološka kriza je eno od osrednjih vprašanj sodobnega časa, zato se je z njo treba spopadati premišljeno in intenzivno. Današnji čas potrebuje žvižgače, pritrjuje avtor, se pravi ljudi, ki razkrivajo laži in pokvarjenost oblastnikov. Slavoj Žižek verjame, da je demokratični socializem mogoč, zaveda pa se začetka nevarne poti, od katere je odvisno naše preživetje. Zaupa v načelnost politike radikalne izbire ter predlaga izbiro tam, kjer je ta nujna, in jo zavrača, kjer je lažna. Poziva nas, naj kot edino upanje sprejmemo izziv postčloveškosti in si prizadevamo za vzpostavitev nove normalnosti. V sedanjem času, v katerem je Evropa v zatonu in so napadi na evropsko zapuščino na vrhuncu, poudarja avtor, se moramo odločiti prav za Evropo in si prizadevati za razsvetljenstvo, človekove pravice in svoboščine, družbeno solidarnost in feminizem. Slavoj Žižek v svojih prizadevanjih ostaja zvest samemu sebi tako s provokativnimi kot z revolucionarnimi pobudami. V marsičem bi bili lahko ponosni nanj in na njegov nadvse odmevni filozofski opus, vendar se to v podalpski kokoški, v kateri so ljudje nadvse kritični, zgodi le redko.

  --------  

  8:09

  --------

  8:09

More Arts podcasts

Trending Arts podcasts

About Ocene

Ocene: Podcasts in Family